Veliko ljudi živi neko določeno življenje, potem pa včasih pride v obdobje, ki ni ravno lepo in takrat se zna zgoditi pri takšni osebi osebna rast, tako se je zgodilo meni. Kakšna osebna preizkušnja me je čakala ni pomembno, pomembno pa je to, kako je to mene zbudilo in kako sem spoznala, da živim življenje drugih in niti najmanj svoje življenje.

Moč, ki jo dobiš, ko spoznaš, kako lepo je lahko življenje in koliko stvari si zamudil in da mogoče ne boš mogel vsega več doživeti, kar je bilo prej normalno, da boš, potem te to zbudi in začne se osebna rast, tudi pri meni je bilo tako. Prav spominjam se, kako sem bila razočarana sama nad seboj, da sem do sedaj živela tako, kot so drugi želeli, da sem čakala na ukaze in na ljudi, da bodo imeli čas zame, osebna rast pri meni je bila nula. To spoznanje me je močno prizadelo, pa ne toliko zaradi teh stvari, bolj zaradi časa, ki sem ga izgubila in spoznala, da ga mogoče ne bom imela več. Obljubila sem si ,da ko bo težka preizkušnja mimo, se bo moja osebna rast začela, začela bom rasti, razvijala se bom v smeri kar želim postati, počela bom stvari, ki odženejo strah, predvsem pa da se bom več smejala in bila bolj pozitivna. Tako sem spoznala, da je to moja osebna tast in srečna sem bila, da sem končno pomirjena s tem, da ni nič narobe, če živim zase in ne samo za druge.

Moram priznati, da sem ta dan jokala, od sreče, da sem to spoznala in od žalosti, kaj vse sem zamudila in kako dolgočasno je moje življenje, ta dan se je začela moja osebna rast, prav čutila sem jo v prsih in dihanju. To je bil trenutek, ko sem drugače dihala, drugače razmišljala, imela pa sem polno planov, ki jih bom uresničila. Včasih osebna rast pride pozno, a vredno je, če pride in imamo še čas, da se razvijemo in smo srečni.

…